Naša zgodba
Od otroških sanj do kmetije s srcem
Včasih ljubezen ne potrebuje besed – le tiho spoštovanje do narave in vrednot, ki presegajo čas. Takšna je ljubezen, ki povezuje našo družino, in takšna je zgodba Aleša in Martine, ki se je začela na univerzitetnih hodnikih Ljubljane.
»Ko bom velik, bom gospodar kmetije!« je že kot otrok pogosto govoril Aleš. In čeprav ga je študij na strojni fakulteti popeljal v svet tehnologije, so njegove korenine ostale globoko zasidrane na kmetiji. Martina, njegovo dekle iz Ljubljane, je sprva gledala na podeželsko življenje z očmi mestnega dekleta, a se je hitro zagledala – najprej v Aleša, nato pa še v čarobni svet kmečkega življenja, o katerem je kot velika ljubiteljica živali potiho sanjala že od majhnega.
Ko sta si Martina in Aleš ustvarila družino, se je njuna odločitev, da bosta svoje otroke vzgajala na podeželju, izkazala za pravilno. Hčerke Vida, Neža in Iva so vnesle na kmetijo mladostno radovednost in navihanost. Živali so jim najboljše prijateljice, občasno pa tudi njihovi “učitelji”. Najmlajša, Iva, goji posebno ljubezen do naših ovčk, Neža pa navdušeno raziskuje vsak kotiček kmetije in pridno pomaga pri vsakodnevnih opravilih. Vida je prava pomočnica stari mami Francki, ki na svojem vrtu predano vzgaja zelenjavo in z ljubeznijo pripravlja ozimnico za vso družino.
Življenje na kmetiji ni vedno lahko, a vsak dan, preživet skupaj, prinaša srčen občutek, da gradimo nekaj trajnega, nekaj posebnega.
Družinska dediščina, ki je doživela prelomnico
Na višini 600 metrov nadmorske višine se razprostirajo naši pašniki, obdani z neokrnjeno naravo. Tukaj, daleč od mestnega vrveža, naše živali uživajo svobodo in skrb, ki jima ni para. Ostre zime preživijo v svetlih, toplih in prostornih hlevih, spomladi in poleti pa se prosto pasejo na bujnih travnikih, kjer lahko živijo v skladu s svojim naravnim ritmom.
Naša zgodba, ki sega več stoletij nazaj, je pravo prelomnico doživela, ko smo se odločili za ekološko rejo drobnice. Že več kot petnajst let si prizadevamo, da vsak izdelek, ki nastane na naši domačiji, nosi pečat vrhunske kakovosti. Tako lahko z gotovostjo rečemo, da smo ne le rejci, ampak tudi varuhi narave in skrbniki dobrega počutja naših domačih živali.
Sredi našega dvorišča raste mogočno božje drevce ...
Spomladi, davnega leta 1929, je iz pozeble rastline zraslo mlado, še močnejše drevce, ki je od svojega nastanka simbol naše kmetije. Že skoraj polno stoletje ponazarja vztrajnost, ljubezen in moč narave.
Naše kleno božje drevce pa spominja tudi na prednike naše domačije, ki so z vztrajnostjo in predanim delom kljubovali vsem težkim življenjskim preizkušnjam. Kmetija ima bogato zgodovino, saj prvi zapisi o prednikih segajo v davno leto 1754. Impresivne zgodbe nekdanjih gospodarjev so družinska zapuščina, ki nam daje moč in navdih za prihodnost.
Najstarejši uradni zapis o prednikih naše domačije na Selah sega v davno leto 1754. V Popisu grajskih podložnikov z dne 18. maj 1754 je na 154. strani naveden kot gospodar kmetije Gregor Špan, po njegovi smrti pa jo je podedoval njegov sin Jakob. Na kmetiji se je ohranila tradicija poimenovanja gospodarjev z imenom Jakob, zato se najstarejši okoliški prebivalci še danes spominjajo domačega imena domačije z nadimkom »Jakopič«.
Rodbina Mihaela Romiha se je začela snovati leta 1914, ko se je na Sele primožila njegova nevesta Hedvika. Hiša in gospodarska poslopja so še vedno bila stara in v slabem stanju, toda mlada gospodarja takrat, tik pred vojno, nista mogla ničesar izboljšati, saj je moral gospodar Mihael oditi na fronto za cela 4 leta. Po prvi svetovni vojni sta se Mihael in Hedvika ob pomoči širše družine lotila temeljite obnove poslopij, sezidala sta tudi novo hišo. Preživela sta hudo gospodarsko krizo 30-ih let in v abrahamovih letih dočakala drugo svetovno vojno in nemško zasedbo Slovenije.
Ker je bil Mihael župan na Planini in zaveden Slovenec, so Nemci celotno družino leta 1941 izgnali v Srbijo. Po vrnitvi leta 1945 se vrnejo na požgano selsko domačijo. Kaj sta v srcu občutila gospodarja domačije ob pogledu na uničena poslopja, si lahko samo predstavljamo. Kljub doživeti grozi je družina ponovno uspela zbrati moči in z velikimi napori in težavami ponovno obnovila najnujnejše gospodarske objekte. Mihael in Hedvika sta starost dočakala izčrpana in obnemogla.
Leta 1959 sta posestvo prevzela Hedvika ter njen mož Franc Jazbinšek. Dve leti kasneje se jima je kot tretji otrok rodila naša stara mama Frančiška, ki si je za življenjskega sopotnika izbrala mestnega fanta iz Šentjurja, Jožeta Hvalca, s katerim sta ob rednih zaposlitvah prevzela tudi delo na kmetiji. V zakonu so se jima rodili trije otroci, dve hčerki in sin Aleš, sedanji gospodar Domačije Hvalc.
Leta 2006 se je nepričakovano smrtno ponesrečil oče Jože. Dogodek je zarezal v življenje Frančiške in njenih treh otrok, tako da so sprva nameravali celotno posestvo predati v najem. Po temeljitem pogovoru in vzpodbudah sina Aleša, pa so se odločili, da iz govedoreje preidejo na ovčjerejo in s skupnimi močmi skušajo ohraniti domačijo.
Zima leta 2010 je bila zelo ostra – obilne snežne padavine so pustile svoj pečat in nekega večera je popustilo ogrodje na strehi hleva. Ker bi bila za mamo Francko prenova objekta preveliko breme, se je odločila, da bo kmetijo predala novi generaciji – mlademu prevzemniku sinu Alešu. Ta je ob nesebični pomoči sokrajanov in širše družine še kot absolvent strojništva uspel obnoviti poškodovano poslopje in leta 2011 tudi uradno prevzel domačijo ter skupaj z bodočo ženo Martino pričel s snovanjem novih poslovnih idej.
Mlada gospodarja sta se odločila, da bosta domačijo razširila, zato dokupita še nekaj zemlje in kot prva v Slovenijo uvozita elitno francosko mesno pasmo ovac ile de France. Decembra 2013 tako v domač hlev iz Avstrije pripeljeta prvega plemenskega ovna in šest mladic omenjene pasme, ki postanejo osnova za vzrejo prvih lastnih plemenskih ovac.
Ker je prvoten hlev počasi postajal premajhen za vedno večjo čredo ovac, se Aleš in Martina odločita za investicijo v nov, še večji hlev in rekonstrukcijo starega. Novonastala objekta postaneta ena izmed najsodobnejših hlevov za rejo drobnice v Sloveniji.
Družina vzpostavi prvi prostor za razsek in predelavo mesa. Aleš in Martina si želita strankam prestaviti lepo obdelane, konfekcionirane kose jagnjetine, zato se razseka učita po zgledu angleških mesarjev. V Sloveniji je takrat namreč bila jagnjetina dobavljiva izključno v grobih, manj privlačnih kosih.
Za kakovostno jagnjetino s kozjanskih gričev sliši vedno več ljudi, pričnejo se sodelovanja s priznanimi restavracijami, širi se krog stalnih strank. Čreda ovac se vedno bolj povečuje, z začetnih 30 plemenskih počasi preidejo na skoraj 300 plemenskih ovac.
Mlada gospodarja se vedno bolj trudita slediti filozofiji »od nosu do repa«, ki izkazuje spoštovanje do živali in ohranja zdrav odnos do narave in hrane. Pričneta s prodajo krznenih izdelkov in ekološkega gnojila iz strižene volne v obliki pelet.
Domačija Hvalc doživi celostno grafično podobo, odpre se spletna stran in spletna trgovina z izdelki, kjer lahko nakup opravijo tudi stranke iz bolj oddaljenih koncev Slovenije. Tekom let se stalež živali na domačiji stalno povečuje, tako da trenutno tukaj biva skoraj 400 plemenskih ovac, preko 200 jagenjčkov, 2 trmasta shetlandska ponija, 11 kokošk, 1 zelo predrzen petelin in 4 scrkljane kmečke mačke.
